V zgodbah, ki jih piše življenje, vidim priložnost, da ustvarim nekaj popolnoma novega iz zgodb, ki se bi sicer skrivale na podstrešjih. Skozi režijo in scenaristiko sem dobil priložnost, da skozi film s prstom pokažem na dejansko stanje življenja in nenazadnje izoblikujem delček lastnega sveta v onostranstvo gledalčevega razuma. Ustvarjam, ker čutim, da je to tisto bistvo, ki me ohranja pri razumu.

Upam si reči, da v ljudeh prepoznam zgodbo in bistvo v njej. Želim si preprosto, nezlagano kopijo resničnosti. Ljudje svoje pripovedi govorijo iz srca in mi smo dolžni z njimi ravnati na najbolj spoštljiv način. Olepšujejo naj drugi, jaz si želim najboljši možen približek resnice – prava zgodba namreč odstopa in se tako tudi občuti.

Do tega dneva mi ni točno znano zakaj in kako, ampak naučil sem se, da je nekatere stvari potrebno opraviti sam, ker se drugače morda sploh ne bi opravile. Zaradi ignorance na katero sem skozi leta naletel sem se odločil, da stvari vzamem v svoje roke. In od takrat dalje ustvarjam – skupaj z raznolikimi ljudmi, ki si prav tako želijo sprememb na kulturnem področju doma in širše.

Čisto zares! Izogibam se kretenizmu in čudnim odnosom v samemu sebi. Verjamem v stisk roke in v ljudi, zaradi tega se držim dogovorjenega in odgovorno negujem odnos do sodelavcev pri prav vsakem projektu.