TOMO NOVOSEL
Čisto odkrito povedano – film jo je mimo pripihal zelo nepričakovano. Vedno me je naprej gnala neka želja, nek notranji nemir, da svetu pokažem določene zgodbe, ideje in svojevrstne resnice, a poti skozi ta ustvarjalni proces je bilo nešteto. Po gimnaziji sem se začel na pol resno ukvarjati s poezijo in nekaj kasneje še s prozo. Te poti so me zanesle do tega, da sem danes avtor pesniške zbirke Onomatopoetikon življenja in romana Normala utruja. Življenje me je poneslo v Gradec in nazaj v Ljubljano kjer sem dve leti posvetil pisanju, se udeležil nešteto tekmovanj in šlo mi je kar dobro, a mi ni dalo tistega, kar sem takrat iskal. Odločil sem se, da potrebujem drug medij, da zgodbe, ki se mi vrtijo po glavi spravim do večje količine ljudi, saj je pri literaturi borba za bralce kar se da mučna in redko resnično plodna.
Svoj prvi scenarij za celovečerec Tu se piše življenje sem ustrelil iz sebe v enem tednu in na lastno srečo sem našel snemalca (in kasneje celotno ekipo), ki je bil dovolj ‘nor’, da mi je pomagal pri tej poti. No, danes sva skupaj in z veliko mero drugih ljudi posnela en kup filmov, prav tako pa sem potoval skozi tako zelo različne žanre njih – od celovečernega, dokumentarnega, eksperimentalnega, skečev, do kratkega filma. Vodilo je bilo vedno iskanje tiste najboljše zgodbe ali pa v smislu režije rečeno: najboljšega možnega filma.
Imam ogromno srečo, tega se bom zavedal do čistega konca, da so talentirani ljudje bili vedno pripravljeni sodelovati z menoj in tako sem (upam) jaz njim dal nekaj, kar oni niso imeli, oni pa meni nazaj nekaj novega zase. Tako skozi svoja dela do danes rastem, iščem in raziskujem v upanju, da me nekje v širnem vesolju čaka še nešteto zgodb, ki kličejo po tem, da jih bi pripovedoval prav jaz. Meni se to zdi več kot dovoljšen razlog, da ustvarjam in se ne ustavim!
